Materina zgodba – XXXIV

dločila sem se, da odpovem službo. Naslednji dan sem se napotila na postajo tramvaja. Nikjer ni bilo žive duše, ko pa sem stopila na stopnico tramvaja, me nekaj potegne nazaj, da sem skoraj padla pod tramvaj. Ko sem se ozrla, je v meni vse oledenelo; mislila sem si sedaj me bo ubil…
Skupaj sva šla po isti poti skozi Tivoli, kot jaz prejšnji dan proti domu.
Šefa je skoraj kap, ko me je zagledal vso potolčeno in otečeno; nekaj od joka, več od udarcev. Prosila sem ga, da mi vpiše opravljeno delovno dobo v delavsko knjižico. V Milanovi prisotnosti je predlagal, da je pametneje, da se razideva, saj s takim surovežem pač ni mogoče živeti.
Spremljal me je tudi nazaj in me skušal pregovoriti, da ostanem. Šla sem na kolodvor in kupila vozovnico do Zagreba. Nisem vedela kam drugam, kot k mami. Naslednji dan sem odpotovala.
Mama se je zelo prestrašila, ko me je zagledala, kljub temu pa so bile prve njene besede kdor ne uboga, ga tepe nadloga!
Dobila je svoje zadoščenje, saj ga je vedno sovražila.
Privatno sem šivala pri neki premožni družini, kjer je bila Mara nameščena kot vzgojiteljica in učiteljica nemškega jezika njihovi štiriletni hčerkici.
Minilo je nekaj mesecev, kar sem odšla iz Ljubljane. Milan mi je pisal nekaj pisem, na katere pa nisem odgovorila.
Nekega popoldneva pride sobarica k meni v sobo, kjer sem šivala, s sporočilom, da me išče brat Franci in želi govoriti z mano. Šla sem ven na stopnišče in skoraj bi me kap.
Zagledala sem elegantno oblečenega gospoda, v plašču iz marenga, z belimi usnjenimi rokavicami in klobukom iz zajčje dlake v rokah, nosil je črne lakaste čevlje z belimi gamašami. Tako so se oblačili samo hollywoodski filmski igralci…