Materina zgodba – VI

epega dne se je mama odločila, da svinj ne bo več redila; vse delo z njimi ji je naenkrat prekipelo.
Otroci smo jo pregovorili, da nam je te prostore temeljito očistila in dobili smo novo igralnico. Dala nam je stare zavese, oče je prispeval ostanke tapetniškega blaga, vse smo si lepo uredili in po svoje okrasili, da smo želeli tudi spati v tistem prostoru. Včasih je tudi kak vajenec priskočil na pomoč.
Oče je bil do nas otrok zelo strog, vendar pravičen. Zahteval je red in disciplino, primerno za bivšega stražmojstra. Ubogali smo na prvo besedo, zadostoval je pa tudi samo pogled. Kot najmlajša in tudi najmanjša sem bila njegova ljubljenka; medtem, ko je bila sestra Mara bolj navezana na mamo. Oče je bil moj idol. Ljubila in spoštovala sem ga in spremljala na vsakem koraku. Tudi kasneje, v času odraščanja, mi je bil vzgled, kar za mamo ne morem reči.
Bila je lepa in ponosna ženska, ljudje so jo imeli za oholo in nedostopno.
Zgodilo se je, da me je zalotila, ko sem v nekem kotu na hodniku, kleče prosila boga, naj nam pogori hiša. Predstavljala sem si bila, da mama ne bo več tako ošabna, če bomo reveži. Lahko si mislite, kako sem bila tepena.
Nasprotno so bili očetu vsi ljudje enako vredni spoštovanja.
Pod napuščem delavnice je imel lesen model za oblikovanje konjskega komata. To je bil velik debel hlod v obliki prirezanega stožca, spodaj širok vsaj meter. Konji so imeli namreč to pripravo izdelano po meri. Na vrhu tega stebra pa je bilo dovolj prostora zame. Tam sem sedela, ko je pod očetovimi rokami nastajal izdelek in sledila vsakemu njegovemu gibu.
Občudovala sem, kako so se mu napele mišice in izstopile modre žile na rokah ob vsakem zategu, ob vsakem šivu. S šilom je pripravil luknjico, vbodel veliko iglo z napeljano povoskano vrvico in zategnil; šiv po šiv.
Tudi vsa ostala oprava in oprema za konja je bila šivana ročno: sedla, stremena, uzde, vajeti…