Materina zgodba – VII

Mati se je na kar nekaj mestih zaskrbljeno spraševala, če ji bo uspelo primerno slikovito in zgovorno podati svojo zgodbo, da bomo mi otroci in njeni vnuki doumeli utrip tistega časa, zaznali vsaj delček njenega brezskrbnega otroštva, brez sodobnih iger, računalnikov, v očiščenem in otroško okrašenem svinjaku…
Skrbelo jo je tudi, če bodo naši otroci in otroci naših otrok sploh še poznali vse te domače živali, s katerimi so oni dobesedno skupaj odraščali.
Mama piše dalje:
delavnici so tapecirali baročne zofe, divane, stole, kanapeje…, to je bilo takrat v modi.
Herbersteinovi potomci so bili redne in resne stranke. V delavnici so bile vedno v delu kočije – koleselj – so jim rekli; bile so privilegij premožnejših meščanov, tudi bogatejši kmetje so si jih privoščili. Na the kočijah so tapecirali sedeže in naslonjala, oče je vse prebarval, celo ponaredil grče in teksturo lesa, če je bilo to potrebno…
Vajenec je bil pripeljal baročno zofo od neke grofice, ki naj bi jo oče na novo tapeciral in preoblekel.
Kadar je prejel kakšne starejše dele oprave v delo, je bil precej previden: že na dvorišču je natančno pregledal za morebitnim mrčesom, stenicami in podobnim.
Preventiva ni bila zamam: vajencu je naročil zofo na debelo obložiti s slamo, politi s petrolejem in zažgati.
Kasneje je obvestil baronico o izvršenem uničenju njene imovine; menda v strahu, da bi se sramotna zadeva razvedela, ni niti pomislila na odškodnino, ali celo tožbo.
Ljudje so se stenic bali kot ognja ali potresa…!
Oče je imel na zalogi ogromne količine potrebnega materiala. Žima iz konjskih repov je bila med najdragocenejšimi. Ne kobiljih, samo konjskih! Mislim, da gre za princip in način lulanja teh živali…
Za večerno kontrolo delavcev pred počitkom, je bila zadolžena mama. Zimskega večera jih je bila našla okrog pečice v njihovi sobi. S konjsko žimo, ki so jo bili tlačili v peč, so uspeli le to toliko razžariti, da so ob tej svetlobi zlahka kvartali. Seveda jih je zatožila očetu, ta pa jim je dal “zadnji opomin”, kot bi se reklo. Če vas še enkrat zalotim, si poiščite delo drugje.
Na podstrešju delavnice so bili nameščeni stroji, pritrjeni v tla. Za odvijanje, cufanje…
Z bratom Francijem sva bila zelo ponosna, če sva smela očetu pomagati pri delu na teh strojih. Večinoma so bili ročni, kar pa ni zmanjševalo nevarnosti za poškodbo. Oče nama je vedno zabičal pazljivost in primerno hitrost vrtenja; imela pa sva več strahu pred očetom, kot pred stroji. Poškodb, hvalabogu ni bilo.