Materina zgodba – LV

o dveh letih trpljenja se je sarkom razširil na jetra. Profesor je ocenil, da je pred njim še največ mesec dni življenja. Bolečine so se še kar stopnjevale, prav tako so bile injekcije vse pogostejše. Ne bi zmogla plačevati zdravnika za vsakodnevni obisk. Milan me je prisilil, da sem to opravilo prevzela sama. Ko sem mu dala prvo brizgalko v svojem življenju, so mi solze tekle po obrazu. Takrat si nisem mislila kako zelo bom še potrebovala to znanje.
Sama po hišici nisem čutila tolikšne potrebe kot Milan, ki je vso mladost preživel v siromaštvu. Želel si je tam preživeti vsaj nekaj tednov. Želela sem mu ustreči, vendar hiša še zdaleč ni bila primerna za bivanje.
Priskrbela sem zidarja ter krenila v Martuljk, da bi dokončali vsaj sobico v prvem nadstropju in mu izpolnili željo. V tem času je ležal na Onkološkem inštitutu.
Na pomoč je priskočil še Milanov prijatelj, ki je imel frizerski lokal v hotelu, kjer sva običajno bivala.
Pribijali smo trstiko, ometavali, čistili… vse nam je padalo za vrat. Najhuje je bilo, ko je zidar ometal strop: vsaj štirikrat nam je vse skupaj padlo na glavo. Zidar je preklinjal, hotel je vse skupaj pustiti in se odpeljati v Ljubljano. Ni moglo biti drugače; vse je bilo novo in sveže. Komaj sem ga pregovorila, da je ostal in dokončal delo.
Bili smo brez elektrike in brez vode. V pritličju ni bilo niti podov in smo hodili po gramozu, nasutem med bruni, kar pa Milana ni motilo, da se ne bi dal pripeljati v ta nezgotovljeni domek.
Prejšnji lastnik parcele nam je podaril staro vrtno mizo s štirimi stoli, da smo imeli kje sedeti. V majhni kuhinji sem imela majhen gašperček, na katerem sem se trudila kaj skuhati. Vodo sem zajemala v potoku, ki je tekel po robu parcele.
Iz pritličja je v prvo nadstropje vodila ozka zidarska lestev po kateri sem ponoči balansirala s svečo v eni roki in skodelico čaja v drugi. Večkrat si je zaželel čaja, pokusil ga ni nikoli.