Materina zgodba – LIII

ilan mi je ves srečen pripovedoval, da so mu odstranili trikilogramski tumor in precejšen del črevesja. Poleg tega in operacije kile, so mu operirali še krčne žile po nogah. Nad tem ni bil ravno navdušen, saj ga niso niti motile, niti bolele. Na profesorjev predlog če ga že režejo, naj pa še to… se je sprijaznil in privolil.
Tolažila sem se kako je dobro, da so ga še pravočasno operirali in odstranili obolelo tkivo. Sedaj mora le še počivati, da si nabere novih moči. Na trebuhu je imel precej maščobe, zato so morali zarez precej podaljšati. Zunaj in znotraj je imel skoraj sto šivov.
Rane so se mu hitro in lepo celile. Zaradi operacije krčnih žil bi moral ležati, zaradi operacije kile pa hoditi…
Naredili so poskus in mu dovolili, da vstane in hodi določen čas.
Dobil je trombozo in še tri mesece ležal v domači oskrbi.
Z odpustnico iz klinike je bil prejel napotnico za obsevanje na Onkološkem inštitutu. Po odpravi nevarnosti zaradi tromboze, je odšel na Onkološki inštitut. Uslužbenka v sprejemni pisarni ga je debelo gledala in pripomnila, da ti izvidi verjetno niso njegovi. Zatrdil ji je, da so njegovi, ona pa je vztrajala: to ne more biti vaše, to je sigurno pomota…
Vzel je izvide in napotnico za obsevanje in brez besed odšel.
Zaradi nenavadnega obnašanja te uslužbenke se je napotil k nekemu zdravniku. Pokazal mu je izvid in ga vprašal za čim je umrla njegova mati; na izvidu je bil namreč napisan samo priimek, brez imena. Zdravnik mu je dal natančen odgovor.
Takrat je prvič izvedel vso resnico o svoji bolezni. Prepričan, da tudi jaz ne vem nič o tem, je herojsko prenašal trpljenje z mislijo, da nikoli ne bom izvedela. Vsak po svoje sva trpela in si prikrivala.
Dvakrat tedensko sva hodila na inštitut na obsevanje. S seboj sem nosila stekleničko čistega alkohola, da sva si ob odhodu razkužila roke. Bila sem v strahu, da ne bi s čimerkoli okužila svojih otrok.
Deklici sta bili že toliko dorastli in pametni, da sem jima lahko zaupala malega Jurija v varstvo. Vsako soboto in nedeljo sva bila v Martuljku, kjer se je po polževo gradila naša vikend hišica.
Na ostrem in svežem zraku si je Milan nabiral novih moči za nadaljna obsevanja.
Stanovala sva v hotelu Franca Rozmana – Staneta. Gradnja je počasi napredovala, kot je običajno, če gospodar ni ves čas prisoten. Poleg počasnega dela tudi nikoli ni bilo dovolj materiala…