Portorož 19..

Zdržite noge, zdaj je čas
in bodi tukaj trudna glava.
Da ne zbežiš, ko odhitijo
dekleta mlada nekam v Rio.

Z belimi klobuki
s poljubi na obrazih.
Prihajajo z vrtov
kot večne prikazni
na slikah s pozdravi
Portorož 1905.

Dobro jutro čipke v belem,
smeh gre v travo za zabavo.
A med palme skrite v parkih
leze vonj vojakov v jarkih.

Roke v blatu, vonj pomladi
jutro dviga se nad žice
in daleč streli kot pozdravi
za gospe smejoče v travi.
(Bazar, Portorož 1905)

Čas je nek drug, sodobnejši, si pa predstavljam Portorož v začetku stoletja. Takrat je ljubljanska gospoda hodila na počitnice tudi v Trst, morda v Opatijo …
Raje bi gledal gospe smejoče v travi. Te ni več veliko. Je pa mivka. Neskončno veliko mivke.
Hvalabogu je že malo vlažna od večernega hlada, sicer sem zastonj glancal moje nove črne Brooksarce.
Stopam previdno, da ne bi v temi zabil čevlja v malo višji kup mivke.
Nisem ne lep in ne velik, sem pa močan kot bik. Moji bicepsi v oprijeti svetlomodri srajci s kratkimi rokavi obljubljajo: pupa, držal te bom v naročju, dokler …
Ognjemet je že mimo, pari pa še kar posedajo po škarpi ob obali.
Tudi oni dve. Ena drobna čedna blondinka, druga večja, precej močnejša. Ne vem zakaj so vsi pari dveh prijateljic sestavljeni podobno. Kot bi ena želela poudariti svojo lepoto, druga pa morda vsaj malo popraviti svojo poprečnost.
Čez čas se obrnem in grem še enkrat mimo, tokrat morda še nekaj bliže. Čutim, da sta me opazili, zato se ne oddaljim več daleč, pridem nazaj in jima pristopim.
Točno to sem ravnokar rekla svoji prijateljici…
Kaj pa?
To, da boš šel še enkrat mimo, potem se boš pa ustavil.
Kako znajo punce poenostaviti! Premostiti zadrego in te morda celo rešiti, predno zineš kakšno pametno in zajebeš vse nadaljnje možnosti.
Najraje bi jo poljubil. Pa ne samo zaradi tega.
Povabim ju na pijačo, sladoled na teraso bližnjega hotela.
Dekleta, ki so v paru nimajo zadržka, nimajo strahu; moji nameni so pa tako videti še čistejši in plemenitejši.
Pa močnejša prijateljica vseeno počasi dojame, da nisem imel tria v mislih in se poslovi. Pospremiva jo še del poti, potem ostaneva sama. Midva in Portorož, midva sama v Portorožu.
Noč se že počasi preveša v jutro, ko me vleče nekam v tisti hrib nad Portorožem. Tam gor nekje je menda doma. O porkamadona!
Mogoče bom šel pa vsaj nazaj podnevi, saj se lahko še izgubim…!
Malo prepodjetno razmišljam. Doma so starši, ki na srečo spijo in morava biti tam med brajdami ob hiši karseda tiho. To sploh ni težko.
Iztok Mlakar bi zapel:
… jest use zvezde vidu sem,
an tresle, tresle so se brajde.

Za brajde ne vem, vem pa, da sem se jaz tresel za moje lepe temnomodre hlače.