Kemija, pirotehnika, oddelek za opekline…

Približno v tem vrstnem redu. Vedno si domišljaš, da veš več kot drugi, da veš vse… Pa ni nujno tako. Vedno obstaja še neko vprašanje, nedorečena in negotova spremenljivka…
To so vedeli vsi veliki modreci prejšnjih časov; samo MI tega nismo vedeli, ker smo bili nepoučeni, neizobraženi, neuki, skratka tepci, ki se učijo na lastnih napakah. Izkušnje in spoznanja pa so lahko boleča.
V ulici je bilo čevljarstvo, verjetno sorazmerno veliko in uspešno, saj je imelo v veži hiše kar pecejšnjo zalogo lepila Nitrotoluol. Tisto “nitro” je verjetno pomenilo, da je lepilo acetonsko in se ni igrati z njim. Seveda so bile na pločevinkah tudi vse potrebne opozorolne oznake in ikone, pa kdo bo to gledal.
Bile so pa tudi prazne pločevinke, na katere lastnik ni bil tako zelo pozoren. Mlajši prijatelj Boro je izmaknil eno teh “praznih” kant in jo prinesel na ulico. Vedeli smo, da je v njej še vedno za dobro bombo energije; nismo pa vedeli, kako se ta kontrolira.
Mislim, da sem bil v skupini najstarejši, ali pa vsaj najizkušenejši, kar se ognja tiče… Zgodi se, da tudi najizkušenejši, ostane brez ognja. Boro, kot najmlajši, je moral v trafiko po vžigalice.
Prižgem vžigalico in jo previdno spustim v odprtino pločevinaste posode…
Zgodi se nepričakovano: iz pločevinke šine oblak ognja in sajastega dima. Vzame mi vid, občutek za racionalno, razsodnost…
Tečem po stopnicah v tretje nadstropje in kričim: mama, ogenj!
Verjetno je bila v tistem trenutku bolj prestrašena od mene…
Odpeljali so me na urgenco. Štirinajst dni sem ostal na posebnem oddelku za opekline. Nekaj dni nismo vedeli, če bom še kdaj videl… Kasneje je mati poslala sestrinega fanta, da me fotografira – tako zabuhlega in osmojenega – v opomin.