Materina zgodba – XXIV

es popoldan sem mislila nanj, sanjarila o tistih jamicah na obrazu, ko se mi je tako ljubko nasmehnil. Nisem vedela, da bo to trenutno očaranje prešlo v prvo in najlepšo ljubezen v življenju.
Naslednji dan me je spet čakal na poti v službo. Predstavil se je in se hkrati opravičil, da je tukaj tujec in bi si želel ogledati znamenitosti našega mesta, če sem mu jih pripravljena razkazati…
Prišel je daleč iz Bele Ljubljane in usoda je hotela, da sva se obojestransko zaljubila; dobesedno dosmrtno.
Nekaj časa nama je še uspelo prikrivati in kazati zgolj prijateljstvo, vendar se v tako majhnem kraju hitro vse razve. Kot pri vseh zaljubljencih, tudi nama niso zadostovala le bežna srečanja.
Osem let je bil starejši od mene; s triindvajsetimi leti je ravno prišel od vojakov. Po poklicu je bil brivec in frizer.
Ko je mama izvedela za najino zvezo, me je neusmiljeno pretepla z bikovko. (To je posebej pripravljen bikov rep, ki mu rečejo tudi žilavka):
Ni me tepla zato, ker bi bila morda premlada, temveč zato, ker je imel, za našo oholo mater, preveč ponižujoč poklic.
Rekla mi je, da me raje ubije, kot, da bi hodila s tem frizerjem…
Večkrat sem imela modrice in podpludbe, vendar nisem popustila. Ljubezen je bila močnejša od bikovke. Srcu ni moč ukazovati.
Bilo je prvič v življenju, da sem tudi jaz našla oporo in razumevanje, ljubezen in toplino, od človeka, moškega, ki je pripadal samo meni.
V času, ko sem jaz spoznala svojo veliko ljubezen, se je mati ločevala od očeta.
Že nekaj časa sta živela ločeno in oddvojeno. Jaz z mamo v eni sobi, oče z bratom v vsem preostalem delu stanovanja.
Lepega dne me je spet neusmiljeno premlatila in odločila sem se, da naredim samomor. Sedela sem v parku in čakala na vlak, ki me bo odrešil vsega gorja. Drugega izhoda nisem videla.
Mimo je prišla Hansi, ki me je bila iskala za skupno pot v službo. Zaupala sem ji svoje gorje in ji tudi razkrila svoj namen. Ni ji uspelo, pregovoriti me, in je kar odhitela v službo.
Nedolgo zatem zagledam šefinjo, kako hiti proti meni. Znala me je potolažiti in odvrniti od namere. Obe sva jokali in odšla sem z njo iz parka.
Toliko toplih besed mama nikoli ni imela zame.
Šefinja mi je obljubila, da se bo zavzela in mi pomagala, da se bom lahko še videvala z Milanom. Držala je besedo.
Kadarkoli je bila potrebna dostava garderobe kateri od strank, je vedno poslala mene. Obleke smo nosile na obešalnikih, da se ne bi kaj pomečkalo. Povedala mi je odmerjeni čas, do kdaj moram domov, če bi mati slučajno vpraševala po meni. Tako sva, z njeno pomočjo, midva z Milanom, ujela kakšno urico zase.