Materina zgodba – LXII

o sem se vračala s pokopališča, sem skrenila še v Habihtov frizerski salon. Vedela sem, da ima Polde Milanovo pisno zahtevo, da mu po smrti odstranijo zlato zobno protetiko in poskrbi, da dobim denar. Ker mu jaz tega nisem hotela obljubiti, je pooblastil njega. V salonu je bila le njegova žena. Rekla sem ji, da ne želim, da se ta volja izpolni in naj ga na mojo odgovornost pustijo v miru. Žena pa je povedala, da je prepozno, ker da je Polde že bil tam…
Ne vem kje, nisem mogla razumeti kdaj, če sem pred pol ure sama spremila pokojnega moža na pokopališče. Domnevala sem, da je po mojem obvestilu, da Milan umira, tekel tja, namesto k Milanu. Da ne bi kaj zamudil!
Tega mu nisem nikoli oprostila.
Ob sedmij zjutraj sem se s tramvajem odpeljala na Žale pogledat, če so poslali naročeni venec.
Kapelica v katero smo ga položili prejšnji večer je bila prazna. Šla sem v tamkajšnji urad. V pisarni sta sedela dva uslužbenca in na moje vprašanje kje je moj mož, sta se neumno spogledovala. Rekla sem jima kaj se spogledujeta, saj menda ni ušel! Potem sta se menila bolj med seboj:
Ali naj ji povem?
Saj moraš, drugega ti ne preostane…
Ker mi še vedno nista odgovorila, sem vprašala menda ga niste dali na obdukcijo?!
To ni bila njegova želja. Celo prosil me je naj tega ne dovolim. Torej je bilo to proti njegovi in proti moji volji. Ker je umrl doma in ne v bolnici, tudi protipravno in nezakonito.
Jokaje sem odšla domov, če lahko še kaj uredim. Popoldne sem vzela s seboj Majdo, Breda je ostala pri bratcu. Samega še nisem mogla pustiti.
Milana še vedno niso pripeljali s Sodne medicine, kamor je prispel po Habihtovi zaslugi. V tamkajšnji pisarni sva čakali vse popoldne in pozno v noč. Še ena družina je čakala na svojca, vendar so pozno popoldne obupali in odšli.
Nekaj minut pred polnočjo sta prišla v pisarno dva uslužbenca: Pripeljali smo onega iz umobolnice in vašega moža…
Oddala sta papirje in odšla. Takoj sem stopila za njima in vprašala kam bodo sedaj dali mojega moža. Povedal je, da v Nikolajevo vežico; šli sva z njima in ko sta položila krsto na tla, sem zahtevala, da odpre pokrov. Odgovoril je gospa tega vam ne svetujem, sploh me čudi, da ste to dovolili, po vsem kar sem včeraj videl pri vas doma, ko smo prišli po njega…
Na moje vztrajanje in pripombo, da me menda ni strah lastnega moža, je dvignil pokrov. Obe z Majdo sva glasno zakričali.