Moderatorji in predsedniki

Moderator je naziv, ki si ga nadene tisti glasni kreten, ki na prireditvah, od porok do sedmin, skrbi za to, da se kdo od gostov ne bi pozabil imeti dobro. A moderator ni samo nadležni bebec, je tudi komični presežek kapitalističnega sistema, ki od ljudi že tako zahteva, naj uživajo – seveda v najrazličnejših oblikah trošenja od potovanj, avtomobilov do organske hrane in skrbi za telo. Skratka, moderator je več kot utelešena neoliberalna zapoved užitka, s svojim neprestanim in največkrat odločno preglasnim ponavljanjem mantre dobrega počutja, je tudi komični presežek novodobne ideologije. Je komični kapo v gulagu kapitalističnega užitka.

Manj komično je, ko se v vlogo komandanta gulaga prelevi predsednik države. Našemu dragemu Pahorju je včeraj uspelo z nekaj besedami, ki jih je namenil zbranim maturantom, prekositi samega sebe, ko se je to zdelo že precej nemogoče…
(Voranc Vogel, Delo.si)

Predsedniku se je poslabšalo!
Ne, to ni ugotovitev kakšnega zdravniškega konzilija, temveč moja. Dohtarji itak štrajkajo, jaz pa z malo zamude pogrevam minule dogodke. Običajno spregovorim, ko starejši in pametnejši umolknejo. Tako sem vzgojen.
Predsednik vidi miške, kot Andrej Šifrer, vidi pa tudi nebeške solze…
Stanje duha, bi povzel.
Potem se pa na vse strani in na vse kriplje opravičuje. Pa mi ni jasno komu in zakaj. Za bolezen, ali trenutno stanje duha, se pač ne opravičuješ.
Če pa je že komu dolžan opravičila, je to mati njegovega otroka, ki je morala stati gospodu predsedniku ob strani in poslušati napad evforije in nostalgije…
Red Bull ti da krila!
Omenil sem vzgojo. Tudi mene je vzgajala samo mati. Oče je umrl preden sem šel v prvi razred in ni bilo prilike za poduk in moške pogovore.
Vse o dovoljenem in sprejemljivem mi je povedala mati.
Die alte Wiener Schule, tudi tisto, kar ni bilo zapisano v nobenem takratnem Bontonu.
Šestnajst letni mulo sem se rad ozrl za kakšno krajšo kiklo. To je bilo med mularijo v navadi, tako kot kajenje in pljuvanje po cesti.
Tega v moji družbi ne boš počel!  je bila mati stroga in neizprosna.
Ko si v družbi z damo, si ji dolžan izkazovati vso pozornost in spoštovanje! Tudi tvoj oče bi ravnal tako.
O.K., mami. Pa sem se obračal za njimi samo še, ko nisem bil na cesti v damski družbi.

Časovni preskok:
daljna sedemdeseta, služenje vojaškega roka, Tuzla.
Starešine so si zamislile nekoliko dvigniti kulturno zavest in moralo vojske in so za praznik povabile v garnizon umetniško skupino neke srednje šole iz mesta. Napaka!
Starešine so (spet) precenile intelektualni nivo in potrebe po kulturi svoje lastne vojske.
Dekle na odru, oblečeno svečanemu dogodku primerno, z vso resnostjo in zavzetostjo deklamira Gorski vijenac. Prvič ga poslušam, ne ravno v originalu, pač pa v pristni bosanščini, značilni za vasi na tej visoki planoti nad Tuzlo.
Vojska posluša, nekateri skorajda ganjeni; pa je ganilo še nekoga:
Ajde, mala, mrdni malo…! se zadere vojak v bližini. Klic potrebe (pa ne po kulturi) in fukotožnosti.
Pizda ti materina, kreten, SMB-jevski!
Dekle je zardelo, venec je bil pretrgan in ni ne sile in ne volje, ki bi to lahko popravila.
Bilo me je sram. Zakaj me je vedno sram zaradi idiotov okrog mene?
Najraje bi slekel uniformo in šel domov.
Tolažila me je misel, da sva si kljub eni armiji, celo istemu rodu RV i PVO, nekako različna. Kot bi me barva uniforme ščitila in ločila od bedakov in neotesancev.