Materina zgodba – XXXVI

ilanov brat je redno prihajal k nama na kosilo. Mama je še vedno živela v Zagrebu in le občasno prihajala na obisk; nikoli  se ni sprijaznila z dejstvom, da sem se poročila z Milanom. V podnajemniški sobi nisem smela imeti otroka, zato sem bila primorana prositi mamo, če smem pri njej počakati srečni dogodek. Seveda je privolila.
Februarja 1941 sem rodila hčerkico. Bila je povsem normalno donošena, pa je kljub temu tehtala le 1,80 kilograma. Bila je kot živa lutkica, z nekaj centimetri dolgimi črnimi laski, črnimi okicami in temno poltjo…
Zdravniki so se spraševali:  čija je ova sladka, mala Ciganka?  Niso hoteli verjeti, da je otrok od te male Slovenke.
Rodila se je v Petrovi bolnici na Vlahovičevi ulici, kjer sem jo dala tudi krstiti za Majdo.
Po navodilih zdravnika, sem jo dojila vsaki dve uri; podnevi in ponoči. Zdravnik je bil mišljenja, naj se otroci razvijajo zunal materinega telesa, tako matere ne bi toliko trpele…
Bližali so se kritični vojni časi, zato sem z enomesečnim otrokom odpotovala z vlakom v Ljubljano.
Milan je med tem časom priskrbel stanovanje v hiši ob Ljubljanici, v tretjem nadstropju.
Stanovanje je bilo dvo-sobno z vsemi pritiklinami. Spet sem našla svoj novi dom.
Soseda, kjer je imel Milan svoj lokal, mu je posodila staro, železno pečico, da sva lahko kaj skuhala.
Mala Majda je imela za posteljico kartonasto škatlo za klobuke, ki mi jo je bila podarila modistinja, gospa Mira.
Majdka – kot sva jo klicala – je v najino veselje zelo napredovala. S štirimi meseci je sedela, s šestimi samostojno stala. Milan jo je bil postavil na sedež v tramvaju, da je lahko gledala skozi okno. Sopotnica ga je bila vprašala koliko je punčka stara, vendar ga je na njegov odgovor nahrulila, naj se ne norčuje iz nje, ker da je tudi ona že imela otroke…!
Milan je bil zelo ponosen na ta dogodek.
Ni še dopolnila štiri leta, ko ji je Milan kupil Ribičičevo knjigo Črni muc vasuje in Župančičevega Cicibana. V kratkem času je znala vse na pamet.

Večkrat sem se kasneje spraševal, ka za vraga se je zgodilo z mojo inteligentno in vedoželjno sestro. Je bila res tako onemogočena v svojih željah in iskanjih? Vem, da je skrivaj hodila na drsanje in morda še na kakšno dekliško aktivnost, ki ni zahtevala veliko časa in stroškov.
Zbližala sva se šele “na stara leta”. Jaz petdeset, ona tistih devet več o mene. Ona me je potrebovala, meni je bila edini preživeli član družine…
Ob vsakem srečanju sva se veliko pogovarjala, preračunljivo sem vlekel informacije iz nje, pa nama je vseeno zmanjkalo časa…