Uhu

aenkrat se je matere prijelo ime uhu. Nismo ji ga nadeli mi otroci, čeprav smo vsi trije dobro poznali njen oster in prodoren pogled, ki je marsikoga prisilil, da je pogledal vstran ali v tla. Mene, kot otroka, je spravil v jok.
Tudi izraz sam mi je bil tuj, kot so mi bili tuji njeni nemški prijatelji, v tem primeru pravzaprav prijatelji najstarejše sestre, ki je takrat živela v Münchenu. Mislim, da ji ga je dala Gertha ob neki priložnosti, ko morda tudi sama ni vzdržala njenega pogleda.
Od takrat smo jo večkrat poklicali ali oslovili s tem nadimkom. Ni nasprotovala. Nasprotno, sprejela ga je in bila nekako celo ponosna nanj; in od takrat je na obleki večkrat nosila kako pozlačeno priponko v podobi sovice s svetlečimi brušenimi kristali v obliki oči.
Zgodba sama je nezanimiva in na videz nepomembna. Služi naj le kot uvod v naslednje pripovedi, kjer se izkaže naš (predvsem moj) odnos do matere; daleč nad splošno veljavnim odnosom otroci – starši. Razmerje med nami je bilo enako razmerju med prijatelji, dobrimi prijatelji. Brez skrivnosti, brez sprenevedanj in pomislekov, ter predvsem brez laži. Vendar z visoko mero spoštovanja, vdanosti in pripadnosti, zaupanja, ljubezni…