Sarajevo – Capajebo

ledam ponudbo za obisk mesta na netu…
Če bi me trenutek prej nekdo vprašal: si bil kdaj v Sarajevu? bi verjetno gladko odvrnil: nikoli!
Pa sem bil tam. Samo za kratek čas in čisto po neumnosti.

 Z JAT-om sem letel z Brnika v Dubrovnik.
Pilot napove, da pristajamo na sarajevskem letališču.
Prav, si mislim, Tega v agenciji sicer niso omenjali, ampak verjetno gremo takoj naprej.
Ko že pristanemo, pove še, da je polet naprej do Dubrovnika čez približno dve, tri ure. Ne skrbite za prtljago, še doda in izgine s tisto eno ali dvema stevardesama.
O, jebovampasmater, to je pa nekaj čisto novega!
Ljudje se razbežijo, kot bi vsem bil cilj Sarajevo, ali pa kot bi vsi vedeli zakaj gre. Vsi, razen mene.
Ostanem sam na širni pisti. Ni terminala, ni busa…
Zbegano se ozrem okrog. Nisem sam. Nekaj korakov od mene stoji dekle in prav tako osuplo gleda prazen avion.
Potem se nekaj časa gledava midva. Osamljena in zapuščena na betonski stezi boguizaleđa.
Menda ne bova stala tukaj do novega lêta, jo skušam ohrabriti.
Predlagam, da greva v mesto in tam zabijeva tistih nekaj ur. Strinja se, kaj pa ji drugega preostane.
Mesta ne poznam, slišal sem pa že za Baščaršijo in tako tudi naročim taksistu.
Tudi ta je prijazen. Pove kje bo stal, da ne bova imela zadrege za nazaj.
Doživetje nekega drugega sveta, neke druge kulture. Že takrat sem si obljubil, da se bom še vrnil. Časovni preskok med potjo iz Ljubljane v Dubrovnik.
V kavarnici sredi Baščaršije pijeva kavo iz tradicionalnih filiđanov, grizljava priloženi ratluk in klepetava.
Fanta gre obiskat, ki služi vojsko nekje tam dol. Mater, pa sem mislil, da sem jaz bil daleč od doma.
Razpoložljivi čas postanka se je odvrtel na ena, dve, štiri…, spet taksi in nazaj.
V Dubrovniku se tudi midva razbeživa vsak na svojo stran.

Fotografija: e-fotopotep.si