Materina zgodba – XLIX

oleti leta 50 se nama je rodil sin. Bili smo srečni, posebno Milan je bil zelo ponosen na naslednika. Bil nam je v veliko veselje in sprostitev. Milan se je veliko ukvarjal z njim in pri tem pozabil na svoje gorje. Otrok je bil priden in miren, pravi dobrovoljček.
Sestrici sta ga prisrčno sprejeli, ter se mu posvetili z veliko časa in ljubezni.
Ko sem jaz hranila sinka, je Majdka hranila Bredico; to je bil takrat njen dojenček. Bredici je to ugajalo, saj je vedno rada jedla. Uživala je, ker je tudi ona dobila stekleničko, kot mali bratec.
Živeli smo dobro. Sinček je imel po naročilu izdelano zibelko. Če bi ne bilo te nesrečne bolezni, bi bili najsrečnejša družina.
V Karlovcu sem imela bivšo sošolko, ki mi je bila tudi prijateljica. Po nekaj letih sva se slučajno srečali na Ptuju, kjer sva bila z milanom na obisku. Spoznala sva se tudi z njenim  možem. Čez nekaj dni sta se oglasila pri nas v Ljubljani; nista našla prenočišča, pa sem vprašala Milana, če smeta ostati pri nas. Začudila sem se, da se je takoj strinjal, saj ni maral sklepati poznanstev tako na hitro.
Milan se je neverjetno razumel z njenim možem. Otrok nista imela in kasneje sta večkrat prihajala k nam na obisk. Ruža je bila Bredici birmanska botra.
Poleti, še pred Jurijevim rojstvom, sta vzela naši punčki in mene s seboj na dopust na morje. Milan se nam ni pridružil, saj se je na soncu slabo počutil.
Ko sem se vrnila s počitnic, me je Milan poklical k svoji postelji. Že več let sva spala v ločenih sobah, ker je on zaradi nemirnega spanca rabil obe zakonski postelji zase.
Rekel mi je naj potipam njegov trebuh. Začutila sem izboklino v velikosti srednje velike žoge.
Takoj sem ga napotila k priljubljenemu splošnemu zdravniku na Kongresnem trgu. Bil je znan kot odličen diagnostik.
Po pregledu mu je napisal list, da čuti v  trebušni votlini za več kot dve pesti velik tumor. Bilo je samo še vprašanje kakšnega izvora je.