Materina zgodba – XXIX

aredila sem pomočniški izpit in prejela prvo diplomo v svojem poklicu.
Takoj sem dobila službo krojaške pomočnice v zelo uglednem salonu. Lastnica je bila premožna Židinja in bilo ji je všeč, da obvladam nemški jezik. Plača je bila razmeroma dobra. Milan še vedno ni našel stalne zaposlitve; občasno je tu in tam pomagal in sedaj sva večji del živela od moje plače. Za dve odrasli osebi je bilo to dokaj skromno. Na kosilo sva hodila v eno najcenejših kuhinj v bližini. Naročila sva eno porcijo, ki je stala dva dinarja. Običajno je bila to enolončnica, včasih sarma… Ko sem zajela nekaj žlic, sem rekla, da sem sita, da bi Milanu ostalo nekaj več. Vedno mi je pomagal in poleg ljubezni je bila tudi neizmerna hvaležnost. Tehtala sem štirideset kilogramov; nisem velika, venda je še vedno vsaj deset kilogramov premalo.
Zvečer sva popila skodelico toplega mleka in pojedla košček kruha; to je bilo najceneje. Bil je že velik praznik, če sva si privoščila prekajeno koleno. Ni bilo drago, vendar je bilo tudi mesa bolj malo.
Gospodinja naju je imela rada. Kadar je kaj spekla, nama je prinesla priboljšek.
Milana je počasi načenjalo domotožje. Pogrešal je Ljubljano, mamo in sestro, tam je imel tudi poročenega brata.
Pisal je domov, če naju sprejmejo, pa ni bilo nobenega navdušenja. Dobila sem službo pri krojaškem mojstru poleg glavne pošte v Ljubljani. Ostala sem več let; do mojstrskega izpita.
Ko sem dopolnila tri leta pomočniške dobe, kakršen je bil predpis, sem se prijavila k opravljanju mojstrskega izpita. Praktični del sem opravila pri zato določeni mojstrici, teoretični del pa na Obrtni zbornici v Ljubljani. Tako sem leta 1940 prejela drugo svojo najvažnejšo diplomo, kot damska krojaška mojstrica.

Spominjam se te diplome, uokvirjena za steklom je krasila sobo, kjer je mama kasneje opravljala svojo obrt. Tudi očetova je bila v podobni obliki. Obrazec je bil univerzalen: na velikem formatu kvalitetnega papirja so se kot ikone nizali simboli različnih strok in  poklicev; od zidarske, tesarske, morda mesarske obrti, do gradbeništva, šiviljstva, frizerstva…
Podobne, oziroma enake diplome sem srečeval še dolgo po tem pri vseh priznanih mojstrih, pa naj je bil frizer, mizar, ali morda steklar.
Vsaka ikona zase je bila videti kot prostozidarski simbol. Žal mi je, da se to ni ohranilo. Včasih smo prehitro kaj zavrgli. V tekstu na sredini diplome, pa je bila poleg imena in priimka izpisana smer in stopnja, ki jo je diplomant dosegel; vse izpisano z lepim rokopisom, kot bi bilo izpisano z gosjim peresom… Spodaj pa seveda lastnoročni podpisi članov komisije, velik reliefni žig v papirju, včasih tudi podkrepljen s pečatnim voskom na svilenem traku v barvi jugoslovanske trobojnice.
Tudi jaz bi tako diplomo s ponosom obesil na steno.