Tonček

Zaupam zaupanja vrednemu, zaupam tudi nevrednemu zaupanja. To je pravo zaupanje. (Lao Ce)

e vem zakaj sem se spomnil nanj ravno zdaj, ob koncu kurilne sezone. Morda pa zato, ker mi je prav on pred leti prikrajšal kurjenje za nekaj dni.

Bilo je proti koncu sedemdesetih in v Stari Ljubljani se je večino gospodinjstev še ogrevalo s premogom. Tudi naše.
V stanovanju smo imeli dve peči tipa Küppersbusch, ali trajno žarne, kot smo jih imenovali po naše.
Premog je bilo potrebno znositi skoraj eno nadstropje v klet, potem pa spet to višino plus tri nadstropja gor do peči. Če ne bi bilo majhnega otroka, bi bil večkrat raje v mrazu.
Tu pa so našli možnost zaslužka razni priložnostni delavci in starejši možje brez rednih prihodkov. Pri nas se je nekoč ponudil Tonček in ko sva dogovorila podrobnosti je kar redno prihajal in vsakokrat nanosil premoga za nekaj dni.
Bil je droben možic, ki pa se mu je videlo, da je vajen tudi težjih opravil.
Po delu je običajno še malo posedel, da sva poračunala, spil kakšno malenkost; če je bila pa prilika, se nam je pridružil kar pri kosilu.
Povedal je, da stanuje v Cukrarni ob Ljubljanici. Za dane razmere je imel kar urejeno življenje.
Veliko sem delal po terenu in ostajal po ves teden zdoma. Ko je šel premog v kleti počasi h koncu, je bila edina logična rešitev ta, da nakup in spravitev novega premoga uredi Tonček sam. Dal sem mu denar za premog, ključe kleti, za povrh pa še nekaj mojih ponošenih srajc, da se bo po delu lahko preoblekel; pravzaprav niso bile niti še ponošene, ker so prej prišle iz mode, ene z barvo, druge z ovratnikom.
V petek popoldne sem se vrnil domov v veselem pričakovanju, da je nekdo opravil nekaj namesto mene, oziroma v mojem imenu.
Pa ni bilo premoga, pa tudi Tonček se nekaj dni ni pojavil. Poiskal sem ga v Cukrarni.
Denarja seveda ni imel več, imel je pa nenavadno veliko »dobrih prijateljev«. Nekaj sem jih videl v meni znanih srajcah. Tudi iz tega je Tonček naredil štacuno.
Verjetno sem bil v večji zadregi kot on. Do njega sem ves čas čutil nekakšno spoštovanje in njegova leta mi niso dovoljevala, da bi ga treščil po nosu.
Vedel sem, da lahko o tistem denarju samo še sanjam. Dogovorila sva se, da ga bo odslužil z delom; takoj, ko nabavim premog, pa še potem ga bo nekaj časa nosil v tretje nadstropje.
Tokrat je držal besedo. Res je prišel, vendar samo dvakrat ali trikrat…