Materina zgodba – XXXV

il je moj Milan. Ko sem spet zagledala tiste njegove jamice pri nasmehu, je bilo vse pozabljeno. Vedel je, da bom klonila in prešla, kar mi je storil. Odpustila sem mu, pozabila pa nikoli…
Ko je prišel v Zagreb, je najprej poiskal mojo mamo; prosila ga je, naj me pusti pri miru, ker ravno počasi prebolevam najino zvezo. Ni mu hotela povedati kje me najde, zato je počakal Francija, da pride na kosilo, in je njega pregovoril, da ga pripelje do mene.
Izpovedal se je, da ima prelepe spomine na najino ljubezen, da ga vsak korak v lokalu spominja na moje delo…
Morala sem mu obljubiti, da se bom vrnila.
Spet sem se zaposlila pri istem krojaškem mojstru, in živela v sobici v Židovski ulici, ki sem jo bila že omenila. Soba je bila lepa in velika, vendar vanjo, žal, nikoli ni posijalo sonce. Ulica je ena najkrajših, predvsem pa najožjih v Ljubljani.
Po osmih letih poznanstva, sva se poročila. Poroka je bila skromna, v Stolni cerkvi v Ljubljani. Meni je bil za pričo Milanov brat, Milan pa je imel za pričo kar cerkvenega mežnarja, ki mu je bil poprej stisnil deset dinarjev, da je za trenutek stopil pred oltar in kasneje podpisal listino.
Milanov brat mi je bil obljubil za poročno darilo kavni mlinček, ki pa ga nisem nikoli dobila.
Po cerkvenem obredu smo se vrnili v mojo sobo, kjer sem že poprej pripravila bogat prigrizek, orehovo potico; pripravila sem kuhano vino… bil je december leta 1940.
Njegovi so se odzvali vabilu: mati, sestra, brat; mojega sorodstva ni bilo. Ker sem spet hodila s tem frizerjem, so bile vse vezi pretrgane.
Mama ni hotela niti slišati, da sem se bila poročila. Še več let po poroki, mi je pošiljala pisma na moje dekliško ime.
Po večerji so njegovi odšli, midva pa sva si privoščila obisk predstave v gledališču.