Zgodba o Davidu

Taborili smo nekje na obali Istre. Tam se kampi vrstijo na nekaj kilometrov in ločili smo jih na “slečene” in na “oblečene”. Naš je bil “slečen”, ali FKK, kot so jih takrat radi poimenovali z nemško kratico za nudizem kot gibanje in kulturo.
Bilo je proti poldnevu, ko je čas, da se za kakšno uro pospraviš v senco. Na skalah prav pri morju čepi fantek, glavo sklanja na kolena in tiho ihti. Mislim, da nima niti sedem let. Očetovski čut me kliče k pomaganju. Tudi sam imam tri male klince in vem kako je bilo, ko se je vsak drugi dan kateri izgubil v vesoljnem kampu. Vprašam ga, če se je izgubil, ali kaj se mu je hudega pripetilo. Opazim, da ima na sebi kopalke in pomislim, da sploh ni od tu. Skozi solze mežika vame in pojasni, da je iz onega kampa v sosednjem zalivu, držal se je bil nekega pedalina, potem so mu pa nekako ušli in priplaval je naravnost na našo obalo.
Lahko pa ne bi!, pomislim.
Robinzon, boš našel domov, če te peljem v vaš kamp?
Bom.

Pot ob obali je nemogoča, zato greva ven na cesto. Pot poznam.
Prejšnje leto, ko sem bil popoln začetnik na surfu, me je nek nemogoč veter dobesedno zabil v njihov zaliv. Ven sem prišel samo še peš.
Surf sem zvlekel na plažo, zrolal jadro in šele potem opazil, da me nekam čudno gledajo; seveda, vsi so v kopalkah, jaz pa gol, kot me je mama rodila!
Najbližje dekle na plaži sem poprosil za brisačo. Kasneje sem se doma pohvalil, da je nekam oklevala, predno je žrtvovala svojo brisačo za mojo lepo zagorelo rit. Morda jo je zabavala moja zadrega, morda kaj drugega…
Surf sem s pomočjo prijateljev spravil domov, pa tudi brisačo sem vrnil.
Prijatelj, ki me je učil jadranja na deski me je podučil, da je na jadru velik žep. Za žep sem vedel, nisem pa vedel, da je za kopalke; mislim pa, da jih nekaj let sploh nisem imel.

Z Davidom korakava ob robu prometne ceste in spet se spomnim, da je ovinek po cesti vsaj dobro uro hoda. Po morju je bliže.
Da bi ga potolažil in razvedril, mu pripovedujem svetopisemsko zgodbo o Davidu, ki je s pračo premagal Goljata. Ni je poznal. Zdelo se mi je, da je postal celo malo ponosen, da ima ime po takšnem junaku.
Res se je v domačem kampu kar dobro znašel. Našla sva prikolico in mamo.
Gospa menda sploh ni bila opazila, da otroka že več kot dve uri ni v bližini. Bil sem kar malo razočaran. Nisem pričakoval nagrade, morda le kozarec vode. Imel sem občutek, da je David trinajsti sin nesrečne matere…