Red in disciplina

Bonae mentis soror est paupertas
Siromaštvo je najboljši dokaz poštenosti

Edino premoženje v njeni družini so bili otroci. Vedel sem, da jih domačini nekako zavračajo, nisem pa vedel ali je to zato, ker v vasi niso bili staroselci, ker so živeli drugače kot večina vaščanov, ali preprosto zato, ker so bili revni. Oče je bil lovski čuvaj, nadzornik, skrbnik lovskega rajona, ali kakor se je pač temu reklo. Domačini so se ga po svoje bali, posebno, ko je po kozarcu ali dveh preveč, v gostilni opletal s karabinko ali z dvocevko. Pa ni bil nasilen mož. Prej nesrečen, žalosten, razočaran.
Bil je prvoborec, spomeničar in verjetno se je večkrat na teden vprašal, če je to tisto za kar se je boril…
Doma je zahteval red in disciplino in ko so otroci kaj ušpičili, običajno ni spraševal po krivcu. Kaznovani so bili vsi. Po vrsti. Od najstarejše, do najmlajše.
Sedeli smo zunaj na lesi, kot na Gorenjskem imenujejo ta del lesene ograje, tako kot vsak večer, ko se zaradi mraka ustavijo igre in otroška zabava, ko otroci čakajo samo še na klic k večerji ali odpoklic v posteljo.
Najstarejša M prijoka iz hiše in sporoči Metki, atek te kliče. Metka ve zakaj jo kliče, vendar odide brez besed. Po nekaj minutah se vrne, prav tako joka in prenese enako sporočilo mlajši sestri. M zleze z ograje in gre v hišo. Tudi ona je hitro nazaj, prav tako objokana. Atek te kliče, sporoči mlajšemu bratu. Mali upornik pa ne zna biti tiho. A sem že na vrsti? vpraša in gre po svoj delež kazni.
Najmlajši brat in najmlajša M še nista bila primerna za kaznovanje in se je pri njem ustavilo.
Tiho smo se nasmihali njegovemu dovtipu in se verjetno čudili, da je fantič v usodnem trenutku sposoben šale in sarkazma. Sočustvovali smo z njim in z vsemi tremi objokanimi dekleti, to je bilo pa tudi edino, kar smo zmogli storiti zanje.