Na hribu

Adolescentia deferbuit
Mladost je prekipela

Poleti sva se rada izgubila nadzoru staršev in se izognila igram, ki sva jih morda že prerastla. Prostora in poti za sprehode je bilo dovolj.
Šla sva daleč na drugo stran doline, preko Save in preko železniške proge. Metki se je zdelo, da bi tam utegnile rasti šmarnice.
Vedno sem moral podrobno opisati kakšen film, ki sem ga imel priliko videti v Unionu ali v Komuni. Nisem si mogel predstavljati kako zelo pogreša dober film tam na vasi.
Ob hotelu, ki je bil takrat še okrevališče, je sicer bila lesena lopa, ki je služila kot družabni prostor in kinodvorana, vendar so tam predvajali kvečjemu kako partizanščino ali morda Kekca.

Zadaj za našo hišo se je strmo vzpenjala groba lavina in v nekem ne visokem delu se je ustvarila majhna poraščena ploščad, ki je s svojo kotanjasto obliko nudila prijetno zavetje pred pogledi z nivoja poti in hiš.
Tja sva se pogosto umaknila, po možnosti tako, da naju nihče ni videl.
Dvajset metrov nad hišami sva bila sama in imela mir. Toliko sva si imela povedati.
Tudi kadila sva. Naskrivaj, seveda.
Ne vem kdaj sva se zavedala, da so tudi dotiki prijetni in zanimivi.
Po tistem sva se nekaj časa malo manj pogovarjala.
Metka je imela lepa srčasta usta. Včasih jih je pokrivila na poseben njej svojstven način, ki jo je spet naredil privlačno na drugačen način. Takšna usta enostavno moraš poljubiti. Najprej plaho in počasi, ko ni ostrega odpora in nasprotovanja, pa odločneje.
Na njej je bilo vse drobno, ljubko in nežno. Temni, skoraj črni dolgi lasje so ji dišali po soncu.
Temnozelene oči so bile odkrite, hkrati pa malo skrivnostne, kot Hladnikov tolmun v katerega sva včasih namakala noge.
Prvim poljubom so sledila prva plaha raziskovanja. Nežno, nič vsiljivega, nič nesramnega ali proti njeni volji. Drobno voljno telo se je odzivalo vsakemu dotiku. Vsakemu dotiku na svoj način.
Mehka svilnata koža je dišala po svežem milu, drobne dekliške prsi so vabile k ponovnemu dotiku in klicale k poljubu…
Neko toplo popoldne sva šla še malo dlje. Izkušnja je bila nepopisno lepa in vznemirljiva. Kot dolg, topel in vlažen poljub. Potem je dolgo tiho jokala.
Kot sem bil prej vznemirjen, sem bil sedaj zbegan. Sem naredil nekaj narobe? Ni povedala.
Vedel sem, da se je tako ni še nihče dotikal. Vedel sem tudi, da se ni ustrašila za morebitno izgubo deklištva. Bila je pametna. Pametnejša od mene.