Materina zgodba – XLII

ila sem tako naivna in neizkušena, da se mi ni niti sanjalo, za koga delam te dobre krofe in kdo je užival na počitnicah moje prihranke…
Z Mijo se je bil dogovoril, da pride na operacijo ušesa v Zagreb. Pobuda je bila njena, saj ga je prepričala, da pozna dobre specialiste, ki so tudi njo operirali in kako mu bodo pomagali. Predvsem je pomagala sama sebi. Zahtevala je ogromno denarja, ki naj bi ga morala vnaprej izročiti zdravniku.
S petindvajsetletnim sinom je stanovala v neki pritlični luknji na Ilici. Sin jo je klical po imenu in kasneje sem se večkrat vprašala, če je bil res njen sin.
Z Milanom sva se dogovorila, da ga obiščem, pa mi je odpisal, da se moram najprej javiti pri njej, da me bo ona pripeljala v kliniko.
Spremljala me je žena Milanovega prijatelja, ki je bil uslužbenec pri železnici in imela sta brezplačne vozovnice. Želela sem čimprej do Milana in nisem upoštevala njegovih navodil.
Ko me je videl samo, me je ozmerjal, kako si drznem priti brez nje, če mi je to izrecno naročil. Kasneje se je na obisk pojavila še ona in zmerjanje se je ponovilo z obeh strani: kako jo lahko pustim čakati, če je bilo drugače naročeno. Pojasnila sem, da sem prišla na obisk k možu in ne k njej…
Do konca obiskov sem jokala, nakar sem se morala posloviti. Ona, ki je imela »dobre zveze«, je lahko še ostala.
Šele ob povratku domov sem začela razmišljati, da tukaj ni vse čisto.
Kolikor sem ga imela rada, nisem poznala ljubosumja; morda ravno zato, ker sem zaradi njegovega, morala toliko pretrpeti.
Ko se je vrnil iz Zagreba, dogodka nisem niti omenila.
Potovala sva na dopust v Dubrovnik. Malo pred Zagrebom si je domislil, da bova izstopila in tam prenočila. Bilo je že po enajsti uri zvečer in je vztrajal, da greva pozdravit še Mijo. Glede na pozno uro, sem ugovarjala, vendar je vztrajal, da naju bo sigurno vesela.
Potrkal je na njeno okno in vsa srečna je zavpila zdravo Tedi! Prvič sem slišala, da mu je nadela takšno ljubkovalno ime.
Prvikrat sem odprla oči in ušesa.