Materina zgodba – LXV

okal je bil popolnoma na psu. Že dolgo nismo zaslužili niti za stroške. Ni bilo človeka, ki bi mi stal ob strani, celo Milanovi takozvani najboljši prijatelji so se porazgubili.
Životarili smo nekaj mesecev, ko pa bi bilo potrebno kupiti kurjavo za lokal in za stanovanje, sem klonila.
Za smešno ceno sem prodala inventar in še to na obroke. Kot bi kupovali solato na tržnici. Imela sem občutek, da komaj čakajo, da se lokal zapre, saj bo s tem ena konkurenca manj. Nihče me ni vprašal, če imam za kruh, ali so otroci siti in oblečeni!
Majda se je morala zadnje leto izučiti v državnem sektorju. Na žalost pri tako dobrih prijateljih ni bilo prostora, da bi se izučila pri enem od njih.
V stiski spoznaš prijatelja. Stoodstotno!
Letala sem po uradih in moledovala za kakršnokoli podporo in pomoč vsaj za otroke, kar bi mi po vseh pravilih pripadalo; toda izživljali so se nad mojim obupom in me pošiljali od enih vrat do drugih. Povsod ista pesem in samo spraševanje: kako je bilo, kaj delam, kaj delajo otroci…, in tako v nedogled, dokler se nisem naveličala.
Vedela sem, da njhova radovednost ne pelje nikamor.
Povrnem se tudi k Fridi, kot sem bila omenila, da je igrala pomembno vlogo v mojem življenju.
Predlagali so mi, naj za delo med okupacijo, zaprosim za dvojna leta. Pol Ljubljane je vedelo koliko materiala sva z milanom znosila iz vojaške bolnice; skrivanje Jerneja je bila le majhna sekvenca. Ko sem jo vprašala za podpis kot priče, mi je odvrnila, da nič ne ve o tem.
Tudi Milanov brat Slavko je bil previden: da je Milan delal za Osvobodolno fronto je vedel, zame pa da ne more vedeti…
Če bi ne bilo moje pomoči iz mojih žuljev, ne bi nikoli prišel živ iz taborišča!
Enkrat letno so pobirali članarino za O.F. Verjetno še posledica iz časov okupacije. Ženski, ki je to opravljala, sem rekla naj k meni ne pride nikoli več in naj jim to isto pove še tam gori. Bila sem razočarana nad vsem in nad vsemi.
Čutila sem, da se mi godi velika krivica. Delo in prispevki za našo stvar niso šteli nič; tisti pa, ki so se že pod okupatorjem dobro imeli, so želi priznanja in spoštovanje.