Srnin golaž

Pri Sosedu imajo spet čebulo.
Aleluja!

Saj to je nevredno človeka, bi rekel moj najmlajši.
To je improvizacija življenja, bi ocenil sam.
Človek je trpežen. Ni lep, je pa trpežen. Kot ruski avto…
Prilagajam se.
Tudi s svojo kuhinjo, ki se je zreducirala v glavnem na pogrevanje starih jajc iz zamrzovalnika.
Bo vsaj enkrat izpraznjen do konca, kot treba.
Sosedova štacuna je prazna. Ne bom posploševal, ker nimam širšega vpogleda, upam si pa domnevati, da tudi drugod ni veliko bolje.
Kar imajo oni, imam tudi sam. Hvala lepa.
Najbolj me je šokiralo, ko nisem našel čebule.
Jebovampasmater, Sosedovo! Sem razmišljal še včeraj.
Južno od Kolpe so pa ja sami čebularji in lukarji…!
A so prav vso že sami požrli?
Tudi šalotka bo dobra.
Ampak potem bo porcija 10.- evrov!

Srnice je menda 350 gramov. Narezano, seveda, (da ne rečem nafecljano – golaž naj bi se kuhal iz kosov mesa, ne iz koščkov)!
Ampak v tem primeru bi bilo preveč očitno, da je živalca atletsko zgrajena iz kit in mišic…
Odmerim enako količino čebule: belo, rjavo, rdečo, … nek´ se vidi raskoš!
Drobno jo narežem in dodobra podušim na oljčnem olju,
dodam nekaj strokov česna,
po kakšni uri dodam meso,
dva narezana korenčka,
spet dolgo dušim, predno dodam začimbe:
žličko gorčice Dijon,
dve žlički rdeče paprike,
pol žličke dimljene,
dva lovorova lista,
ščep mlete kumine,
ščep kajenskega popra,
strem črn poper, majaron, šetraj in par svežih lističev rožmarina,
naribam muškatni orešček,
rahlo strem brinovo jagodo, eno! To ni merjasec, to je srnica!
Eno uro na majhnem ognju,
pol ure počitka,
še eno uro,
pa še čez noč v hladilnik.
Enako suhe brusnice namočene v konjaku.
Drugače bodo lahko samo za okras…!
Kruhov cmok, pečena polenta. Seveda oboje vzamem iz zaloge.
In obvezne brusnice z blagim okusom po Albancu.